Razvoj opreme za ločevanje plinov se je začel s prvim komercialnim generatorjem kisika, izdelanim v Nemčiji leta 1903, nato pa so se pojavile druge naprave za ločevanje surovega plina. Leta 1921 so ZDA ustanovile prvo komercialno tovarno za pridobivanje helija in utekočinjenega zemeljskega plina. Te komponente dovodnega plina so spremenljive in nestabilne (zlasti pri nizki temperaturi in tlaku), izračun fizičnih lastnosti pa je zapleten, kar povzroča težave pri načrtovanju. Zato jih dolgo časa zgorevajo kot gorivo. Šele v tridesetih letih 20. stoletja se je pojavila oprema za ločevanje koksarniškega in vodnega plina, ki je zadovoljila potrebe industrije gnojil. V šestdesetih letih 20. stoletja so Združene države sprejele tekoči turbinski ekspander za izdelavo opreme za pridobivanje lahkih ogljikovodikov z globoko nizkotemperaturno metodo zemeljskega plina, tako da je stopnja ekstrakcije propana in etana dosegla 80 odstotkov, kar je zmanjšalo proizvodne stroške kemičnih surovin . Zaradi prednosti nizke porabe energije, manj opreme, nizkih naložb in visokih gospodarskih koristi se je tehnologija ločevanja plinov hitro razvila.
Načelo ločevanja plina: osnovno načelo ločevanja je postopno hlajenje prečiščenega dovodnega plina s tlakom ali tlakom na temperaturo kondenzacije vsake ločene komponente za ločeno kondenzacijo (enostopenjska ali postopna kondenzacija); Ali pa je dovodni plin pod pritiskom, ohlajen. Običajna temperatura kondenzacije plina (pri tlaku 101,325 kPa).